Leta 1938 je podjetni kmet ”Martinkov” po domače to šolo nadzidal, da bi jo tržil s prireditvami in potujočim kinom. V izgradnjo je vložil 38.000 takratnih dinarjev. Dvorana je bila za tiste čase lepa in akustična, v njej je delovalo kulturno društvo, v spodnjih prostorih je bila strojna zadruga in v manjšem prostoru gasilsko društvo. Društveni prostori niso bili primerni, zato so hoteli narediti prizidek,vendar več kot temelj niso uspeli narediti, ti so še danes vidni. Kulturno društvo je počasi zamiralo, umrl je tudi “Martinkov” s tem pa je hiša izgubila skrbnika. Polagoma je propadala.
Gasilsko društvo je še delovalo v njem, vendar je bilo na dobri poti da sledi kulturnikom. Takratni upravni odbor ni znal pridobiti mladine, kar je za društvo najbolj pomembno. Danes bi rekli, povozil jih je čas.
Ker takratni tajnik ni bil dovolj ažuren smo pri ocenjevanju društva praviloma bili na zadnjem mestu. Moral sem prevzeti funkcijo tajnika, če smo hoteli biti malo boljši. Uspelo nam je in že smo dobivali boljše ocene.
Leta 1980 me je takratni predsednik občine Kranj opozoril, da želi vplivni vaščan odkupiti “dvorano“, sam pa naj poskrbim, da bi jo dobili gasilci. Z zavzetim delom in preko vseh mogočih znanstev nam je čez dve leti uspelo, da smo gasilci postali popolni lastniki dvorane. To je bil veliki uspeh, ki smo ga bili zelo veseli.
V operativi se je delovanje izboljšalo, pionirji so postali mladinci in zelo delavni. Opravljali smo obvezne vaje, se udeleževali teoretičnih in praktičnih vaj. Na praktičnih vajah smo nemalokrat bili predmet posmeha z našo staro opremo. Premogli smo staro motorno brizgalko, še slabšo prikolico in preluknjane cevi. Kjer smo se pojavili smo bili bolj podobni oldtajmarjem, kot pa gasilski desetini. Obupali pa nismo.
Nekega dne so me mladinci nagovorili, da bodo še delali, če lahko sami formirajo upravni odbor. Seveda mi ni bilo vseeno ali jim zaupati vodenje ali ne. Po premisleku smo ugotovili, da druge izbire nimamo, če hočemo dobro za društvo. Privolil sem in na njihovo željo postal mentor. Stari upravni odbor smo zamenjali s povsem novimi člani. Danes sem tega vesel. Izbrali so predsednika, ki ni kazal vodstvenih sposobnosti. Vendar jih je upravičil‚ ne samo upravičil, tudi presegel po vseh merilih. Postal je tako odličen predsednik, da ga še naše društvo lep čas ne bo imelo. Z njegovim neutrudnim delom se je društvo začelo vzpenjati.
Leta 1989 smo si že postavili nov dom.
Leto kasneje smo preselili orodišče in dobili prvo gasilsko vozilo, star kombi iz Jezerskega, za nas pa je bila to pridobitev. Sedaj smo lahko že veliko boljše delali in tudi ocene so bile veliko boljše. Imeli smo zelo sposobnega poveljnika, ki je društvo še bolj moderniziral. Stara motorka je šla v pozabo, dobili smo drugo motorko ”Rosenbauer”, kupili smo gasilsko ”mono” črpalko, osebna oprema je bila v celoti nova, ker so nam staro uničile podgane. Nič več nas ni bilo sram hoditi na tekmovanja se pokazati na paradah ali kongresu. Kaj kmalu je tudi Jezerski kombi bil za nas preslab in moral je v pozabo, prišlo pa je nekoliko boljše vozilo TAM 2000. Dobro nam je služil in ponosni smo bili nanj.
Leta pa hitro minevajo in naše glave so sive, mladinci so postali možje, bolj jih je potrebovala družina in dom in njihov čas vodenja društva se je bližal koncu. Delo so prevzeli mlajši, ki tudi zelo dobro delajo, ker imajo lepe pogoje.Čas pa kar teče in tudi TAM 2000 je moral vzeti slovo‚ da je napravil mesto našemu popolnoma novemu vozilu FIAT, ki bo moral pri nas služiti dolgo, ker nismo tako bogati, da bi ga kmalu zamenjali. Zato smo mu danes pripravili to slovesnost, da se bo dobro počutil in mi z njim.
Spodobi, se, da se vsem, ki so bili ustanovni člani in tudi podporni člani zahvalim za sodelovanje kakršno koli je že bilo, ustanovili so društvo, ga obdržali za nas, ki smo ga nadgradili, da ga današnja mladina koristi in ga obdrži za naslednike. Namerno nisem imenoval ljudi, ki so v društvu delovali, da ne bi kogar koli prizadel.
Avtor prispevka: Andrej Jurančič
Nova fasada in vrata v letu 2012